V pasti temne sile

Bila je mlada. Bila je naivna. Verjela je v dobro ljudi. Ne spomni se, da bi jo kdaj kot punčko posvarili, naj ne verjame preveč lepim besedam. Naj ne verjamem sladkih opazkam. Naj ne verjame očarljivim ponudbam. Ali pa je bil njej osebni kompas že od nekdaj tako pokvarjen, da se ji ni prižgala lučka za rdeči alarm. Niti na začetku, niti nekje vmes. Šele ko je bilo prepozno.

Takrat, ko je bila raztrgana na tisoče koscev. Takrat, ko so se začele zlagati smrdljive, gnile, črne puzzle njegovega življenja. Ko jo je zgrabil s svojimi umazanimi parklji, ko jo je potegnil v globine, kjer smrdi po manipulaciji, nadzoru in prevladi. Ampak bila je slepa. Še vedno je verjela. Še vedno je upala. V glavo bi ji lahko metali kamne s krvjo njegovih žrtev, pa še ne bi spregledala. Bila je pod vplivom. Njegovim vplivom. Njega, ki je bil “temna sila”, kot se je v šali poimenoval. Ampak je mislil resno.

Kam je odšlo njeno kritično razmišljanje? Kako je prišlo do tega, da je lahko tisti temni moški z ukrivljenim nosom, ki že na daleč odseva pokvarjenost in lažnivost, dobil takšno moč nad njo? Kako nerada se je imela? Kako je prišlo do tega, da je poteptal vse njene želje? Da jo je povzdigoval, a hkrati ubijal. Da jih je nastavil pručko, da se je lahko za hipec dotaknila zvezd, potem pa kot spreten nogometaš brnic v tisto majhno mavrično pručko, v tisto obljubo, v tisti trenutek … v njo samo, da se je vsakič znova raztreščila kot dragocena mamina vaza?

Kako je prišlo do tega, da je z umazanimi škornji pohodil njene sanje, da je od njih ostalo manj kot nič. Kaj je gnalo dekle v ta strupeni ples, kjer se na koncu skoraj mrtva zgudi na tla? Kako je lahko tako karizmatični moški iz nje spil še zadnjo kapljo krvi, se nahranil in redil na njenih strahovih, dvomih, nemoči. Njegov debeli vamp je zrasel vsakič, ko je končal svoj narcistični monolog. Podbradek mu je še bolj zalil njegov obraz vsakič, ko ji je ukradel delček duše. Ko je vrgel bombo tik preden bi morala stopiti na oder. Užival je, ko je počasi trgal kožo z njenega telesa. Z vsako njeno kapljo krvi je pridobival na moči. Smejal se je, ko je ni več hotel nabrisati, da se je ujela v začaran krog dvoma o lastnem telesu, lastni vrednosti, lastni ženstvenosti. Še posebej po tem, ko je to čudovito telo rodilo čudovitega otroka. Prvega. Vsaj verjela je tako.

Dokler ni vse skupaj začelo tako smrdeti, jo tako dušiti, tako gniti, da je zbrala pogum in začela brskati po odpadkih njegovega življenja. In ugotovila, da si je izmislil identiteto. In je bila cela zgodb laž. In njegov šesti otrok. Želodec je želel poleteti v nebo, ko se je spomnila, kako je čestitala njegovim staršem, ker so “prvič” postali stari starši. Ko je ugotovila, da je obsojeni kriminalec.

Plemeniti, očarljivi, uspešen, samski, moralen, pošten in ljubezniv princ na belem konju … konju je snela masko in videla, da je pod njo temna sila, na njem pa sociopat, ki se smeji kot da ga žene sam hudič in jezdi na valovih izkoriščanja, goljufije in laži. Predstavlja pa se za dobrotnika in rešitelja. Še dobro, da so maske padle in je namesto princa zagledala obraz, v katerem se strne ogromno lastnosti, ki na tem svetu ne bi smele obstajati.

In sedaj se sprašuje, koliko ljudi ne prepozna konja, ki se skriva spodaj. In ne vidi čez masko princa. In se boji konju zvezati noge, princu razpraskati obraz in iti. Ampak ona čuti, da ni dovolj močna. In da bo to pot, hudičeva pot. Hudičeva borba. Rešiti se jermenov temne sile, ki jo je zvezala in ji vzela dušo. Rešiti se iz pasti, ki jo je nastavil človek brez vesti.

Ona še ne ve, da zmore. Kaj misliš ti?

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: