Senzor za sleparje

Že Makarovičeva v eni izmed svojih zgodb za otroke posvari muco, Tacamuco, naj ne naseda lepim in sladkim besedam lisice. In muca podleže, čeprav se v njej na začetku poraja dvom v iskrenost leporečnih, sladkih besed o slastni kurji bedrci za sestradano in shirano muco.

Podobno kot Tacamuca, je nasedla ona. Kot da ne bi imela senzorja za ljudi, ki so preveč prijazni. Kajti on je bil. Šarmanten, karizmatičen in predvsem – najbolj prijazen človek na svetu. Že prvi dve lastnosti bi morali prižgati rdečo luč. Karizma in šarm. Ampak bil je mnogo več kot to.

Strupena pogubljajoča kombinacija.

Bil je tudi ustrežljiv. Prilagodljiv. Komunikativen. Spoštljiv. Moralen. Prepričljiv. “Iskren.” In z inteligenco, ki je ni moč srečati na vsakem koraku.

Izvoli, te rože so zate.

Strupena in mamljiva vaba.

V vsakem trenutku nasmejan in več kot le dobre volje. Vriskal je življenju, vriskal novemu dnevu. Dal ji je motivacijo, ki je je bila lačna. Kot Svetlanina Tacamuca, ki je hrepenela po tisti pečeni bedrci. Napolnil je njene praznine, čeprav komplimentov ni zmogla sprejeti. Komplimentov, ki so deževali z neba. “Lovebombing”, kot je kasneje ugotovila. Prvi korak, prva faza poti v pekel z njim. Na vsakem koraku ji je dal drobtinice, ki jih je njena duša tako potrebovala. Zasipal jo je s pozornostjo in ljubeznivostjo. Gradil načrte in kot slikar Bojan risal svetlo prihodnost, nešteto možnosti v vseh mavričnih barvah, strnjenih v njene sanje. Dal ji je točno tisto, kar je potrebovala.

Kot vstopnico za pasti – pasti človeka brez vesti.

Dobrodošla, naj se tvoja največja

nočna mora začne.

In tudi ljudje, njeni ljudje, so bili očarani nad tem najbolj prijaznim človekom na svetu. Vljudnim, pozornim, iskrenim. Ampak njena žrtev je bila velika. Ker ni poslušala sebe. Tistega glasu, ki je prvič spregovoril, ko sta se srečala. “Nekaj ne štima!”, ji je prigovarjal. “Ne sedi z njim v avto!” jo je svaril. “Ne verjemi mu!”, je na koncu kričal. Ampak njegove lepe in sladke besede so zmlele ta svarila v prah. To je bil začetek počasnega ubijanja nje same. Po koščkih. Z besedami. Do te mere, da čez nekaj mesecev ni več verjela sama sebi, ampak samo še njemu. Najprijaznejšemu človeku na Zemlji. Njenemu Jackpotu.

Njenemu princu na belem konju, ki ji je dal vohati cvetlic, posutih s strupom in čigar konj jo je neštetokrat treščil po glavi z železnim kopitom in jo vsakič znova prepričal, da gre za božanje.

Ker je preveč občutljiva. Ker je preveč nežna. Ker je preveč izgubljena. In ker potrebuje njega in njegovega konja, da jo trešči po betici, da bo končno spregledala. In začela biti hvaležna, da ga je spoznala. Ne glede na to, da ji je lagal od prvega dne. Ko je ona opravljala prostovoljno delo na centru za duševno zdravje. In kjer ga je srečala, obkroženega z uporabniki. Ranljivimi. Zaupljivimi. Marsikdaj še bolj kot ona sama.

In spoznati človeka, ki v zrelih letih opravlja prostovoljno delo poleg uspešne kariere, se je zdelo imenitno. Kakšno srce! Kakšna empatičnost! Kakšna ljubezen do sočloveka! No, čez skoraj tri leta je ugotovila, da ni opravljal prostovoljnega dela, ampak družbenokoristnega. Namesto da bi sedel v zaporu, je obračal, manipuliral in verjetno izkoriščal naivne posameznike, ki so se vrteli po tistem dnevnem centru kot je on žvižgal.

In ne, njen senzor za sleparje in lažnivce se ni sprožil. Ni zazvonil. Ni prišel do zavesti. Dokler je niso konjska kopita razlomila na tisoče delcev in jih je na kolenih iskala in poskušala ponovno zakrpati dele svojega izgubljenega Jaza. Dobila je brutalno lekcijo o tem, kako pomembno je poslušati svoj notranji glas. Tisti občutek, ki so ga zadušile njegove lepe besede. Tisti prvinski, prirojeni, ampak v tem svetu marsikdaj izgubljeni čut.

Lačna muca je lahek plen.
Lisici, ki jo želi zrediti samo zato, da se je bo bolj najedla, ko jo bo spekla v pečici.
In Ona, lačna ljubezni in občutka sprejetosti, je lahek plen za Njega,
mojstra manipulacije,
patološkega lažnivca in lisjaka,
ki se hrani z dušami naivnih deklic.

Ampak to je šele začetek … te zanima naprej? Kakšne so pa tvoje izkušnje z “lisjaki”? Komentarji dobrodošli, nov blog, nov začetek … 🙂

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: