On, ki ne obstaja

Čeprav je imela slab občutek in je notranji glas razbijal po vratih, je privolila in šla z njim na kavo. Ki se je spremenila v tisti znani zvarek iz hmelja. Tam ji je povedal resnico. Edino resnico. Edino resnico v verjetno vseh treh letih, ki so sledila. Po resnici ji je povedal svoje ime. Vse ostalo je bila debela, mastna laž. Beseda je tekla o delu z uporabniki dnevnega centra, kar jo je zelo zanimalo. In koga vprašati, če ne dobričine, ki tam že vrsto let dela prostovoljno.

Prostovoljno, namesto zapora. Ampak te informacije še ni imela.

Ko človek prvič sedi iz oči v oči z nekom, ali ima utemeljen razlog, da sočloveku ne bi verjel? Sploh človeku, ki pritegne. Lahko bi pritegnil množice s svojo očarljivostjo in naravno karizmo. Ki jo zna vklopiti in izklopiti na on/off. Če se ti ne prižge rdeč alarm ob tem, človek zlahka zdrsne pod tvojim radarjem za nevarnost in patologijo.

Povedal ji je, da ima za seboj uspešno kariero, da se ukvarja s pravnimi zadevami in hkrati živi v tujini. Verjela mu je.

Povedal je, da je star 36 let. Verjela mu je.

Povedal je, da nima otrok in ima za sabo eno resno zvezo.

Govoril je o prijateljih, ki ga obkrožajo in o težkem otroštvu, ki ga je preživel. Več lačen kot sit, je dejal.

Njeno srce se je stopilo od sočutja do tistega majhnega fantka, ki je hrepenel po štručki, vendar jo je lahko samo gledal. Vendar je uspel in nekaj naredil iz sebe, si je mislila. In njeno sočutje in empatija sta bila kasneje glavni vir za njegovo izkoriščanje nje same in trden temelj za manipulacijo.

Logično se ji je zdelo, da nima otrok po neuspeli zvezi in potem selitvi v tujino. Da bi se pomlajšal za kar 10 let, ji niti slučajno ni padlo na pamet. Izgledal je svež in mladosten. Da je njegova kariera v bistvu ena sama goljufija in skrivanje pred dolžniki, ne bi pomislila niti v sanjah. Da živi v tujini prav zaradi jeznogledih upnikov, bi bila že znanstvena fantastika.

Da ne bi povedal, da ima šest otrok? S štirimi ženskami? Kdo bi pomislil na kaj takega? Kakšen človek bi sploh zatajil svoje otroke?

Ki so naše vse. Nemogoče.

Ampak mogoče. Ni povedal, da ima šest otrok s štirimi različnimi ženskami. Ampak čez tri leta, ko je izvedela za ta košček njegove skrite preteklosti, jo je prepričeval, da je nora in ne dovolj inteligentna, ker tega ne more sprejeti.

“Kaj se vtikaš v tuja življenja, v življenja mojih otrok. Ne razumem, zakaj mi težiš zaradi tega. Jaz si želim še otrok s tabo. Ker ti si tista, ki sem jo iskal. Moja amazonka. Moja družina. Otroci od prej nimajo veze z ničimer.”

Kdo bi omenjal prijatelje z namenom, da bi izpadel bolj socialen in povezan z ljudmi, kot je v resnici? Nekdo, ki nima sposobnosti, da se naveže na ljudi ali ne zmore sklepati globljih odnosov.

Vendar ona tega ni vedela, ni vedela, da on nima nobenega zaveznika, nobenega prijatelja. Samo nekaj ljudi, ki jih ima popolnoma v oblasti, pod kontrolo in v strahu.

Povedal je, da ima univerzitetno izobrazbo. Verjela mu je. Kako le bi lahko pomislila, da je tudi to laž? Ob suverenem govoru, ki te kar posrka vate. In sproščenosti in nepazljivosti, ki se je povečevala ob vsakem posrkanem požirku piva.

In kako jo je slišal. In kako je bil navdušen nad vsem, kar je povedala. In kako je znal pihati na njeno dušo, da je bila rdeča v obraz kot človek, ki že 40 let za zajtrk potrebuje šilce ali tri viskija. Kako je znal svoje želje prilepiti na njene želje. Kako ji je znal pokazati vse možnosti za njeno prihodnost. Ker on ve, ker on vidi, da je sposobna. Ker on se jezi, da takšna inteligentna punca nima veliko možnosti v tej gnili Sloveniji, kot jo je poimenoval. Kako sistem ni pravičen. In kako on rad pomaga drugim, to je njegovo poslanstvo.

Po drugem pivu sta zamenjala lokacijo. Ko je plačal parkirnino blizu Metelkove, je v istem hipu zmečkal parkirni listek in ga vrgel na tla. Ko je prišel do avta, listka ni imel več. Smejala se mu je. Ker ni vedela, da je šlo za avtomatizirano dejanje, ker so stavni listki njegov vsakdan in med drugim večinski razlog za dolgove, s katerimi bi si lahko kupil najmanj tri hiše. V Ljubljani.

In ti zmečkani stavni lističi, ki jih je našla po stanovanju, kjer sta kasneje živela, so bili povod za njen dvom in nujo po tem, da ugotovi, kdo je v resnici moški, s katerim ima otroka. Njegovega “prvega”. In da ugotovi, kam gre njen denar, njena porodniška.

Pogovori so postajali vedno bolj osebni in navdušil jo je za življenje v tujini. Kjer jo bo čakala služba, stanovanje in samo njena lastna sobica, dokler se ne osamosvoji in podpora dobrega “strokovnega sodelavca” in novega kolega.

V enem dnevu jo je človek, ki si je izmislil identiteto, obrnil in navdušil z idejo o selitvi v tujino. In iz obzirnosti je tisto noč spal pri njej v sobi na tleh (ubožec ni mogel peljati, ker je pil). Ker spoštuje ženske. Ker ne želi, ko je ženska nekaj spila. Ker pravih moških ni več, on pa je. Mnogo več kot to. Ker spoštuje njeno telo. Ker mu seks ni pomemben. In ker je nežna dušica ob kateri je začutil, da jo je treba skrbno čuvati. In da ne bo dovolil, da bi bila ta ranjena dušica še kdaj zabodena v srce.

Tisti dan je spoznala moškega, ki nikoli ni obstajal.

Ki si je zgradil svojo identiteto iz koščkov identitet drugih ljudi. Spoznala je vsemogočnost, strnjeno v eni osebi.

Spoznala je “brezsrčneža”, kot se je v šali poimenoval. Mislil pa resno.

Eliksir življenja, ki ji bo pomagal razbiti monotonost in meglenost ljubljanskega vsakdana. Kajti takšnega moškega ne srečaš vsak dan.