Tesnoba do groba?

Občutek, kot da je moja pljučna funkcija zmanjšana za polovico. Občutek, kot da je moj sapnik v premeru slamice. Občutek, kot da mi na prsnem košu sedi slon, z repom pa pokriva moja usta. Telo mi trza, vse okončine čutim drugače. Čutim vibracijo svojega telesa, mnogo višjo frekvenco, ki meče iz tira. Še en dan z mojo prijateljico tesnobo. Še en dan z mojo sovražnico tesnobo. Še en dan z gostiteljico ali parazitom mojega telesa in duha? Življenje z njo ni lahko, kot ni lahko ptici s porezanimi perutmi. Počutim se kot riba v ribičevi mreži. Želim izplavati, ampak mi tesnoba to preprečuje. Strah se je naselil vame kot stenice v staro črno kuhinjo. Kot ščurki pod posteljo leze strah prek mojega telesa in prižgre alarm za preplah. In moje telo je pripravljeno, možgani vklopijo funkcije bega, boja ali kakšen dan zamrznitve. Oziram se kot preplašena srna, vendar nevarnosti ni. V prsih pa hudičevo tišči. 

Vse te možnosti izbire, vsa ta svoboda, vsa ta odgovornost. Zase, za življenje, pa ne kot iz kataloga. Vsa svoboda, ki si jo je človek pridobil in izboril. Svobodo pred fevdalisti, svobodo pred gospodarji in vsemogočnimi vladarji. Svobodo, da lahko na glas govori. Svobodo, po kateri je hrepenel suženj. Svobodo pred, kot piše Fromm. Vse to človek zdaj ima, svobodnejši kot kadarkoli prej. Pa vendar ujetnik. Ujetnik samega sebe. Ujetnik sistema. Ujetnik vlog. Manipulacij. Kaj mu pomaga svoboda govora, če je suženj javnega mnenja. Če njegovo mnenje oblikujejo mehanizmi, ki se jih sploh ne zaveda.

Svoboden, vendar tako zelo tesnoben, da beži pred temi občutki v delo. Ki ni smisel in namen življenja samo po sebi. Zaradi ciljev, ki so mu jih vcepili drugi. Kopičenje, gmota, gmota, gmotno. Delo kot sredstvo pobega pred tesnobo od svobode. Raje izbrati delo, samo da mine čas, ki bi ga sicer preživel svoboden, pa čeprav tesnoben. Raje podrediti se, biti del nečesa, zatajiti del lastnega jaza, kot soočati se z njim skozi tesnobo. Raje biti lutka, kot stati pred odgovornostjo. Bolje kimati in delati po navodilih, se zliti s firmo, vodjo, župnikom, aktivistično skupino ali pa kakšno sekto, morda religijo. Ker je tako lažje živeti. Biti voden, biti podrejen. Tesnoba se potem zdi znosnejša.

Ali biti na drugem polu – podrejati si druge s ciljem ublažitve tesnobe. Ker moč nad njimi zapolni vrzel v Jazu, ki povzroča tesnobo. Povzročanje bolečine je le sredstvo za dosego cilja. Sadističnega, pa vendar – ubežati pred občutki ničevosti, majhnosti, tesnobnosti.

Ko čutim tesnobo, ki se na trenutke zdi samo moja, pomislim, da nisem edina. Da se človek  z njo srečuje že od nekdaj. Lahko da se je sploh ne zaveda in funkcionira znotraj pričakovanj družbe, kot hrček na vrtljivem se kolescu, vendar deluje. Ne izstopa. Ni nevrotičen, kot bi rekel Fromm. Tako beži od tesnobe v dejavnosti, ki prispevajo k dobremu v družbi, da je neopazen. Ker je tako zelo prilagojen.

Če pa ni, je označen kot za nekoga, ki ni »normalen.« Ker noče ubiti in podrediti dela sebe za prilagoditev družbenemu delovanju. Se ne prilagodi dovolj. Se sam sooča s tesnobo. Ne beži od nje v delavnike od šestih do dveh, od dveh do desetih. Ohranja svojo držo, ki se krivi pod težo tesnobe. In se zaveda, da ni sam. Da je kolektivna tesnoba prisotna, vendar prepleskana z različnimi barvami soočanja, zanikanja in racionalizacije. Z različnimi tehnikami pobega, kot pravi Fromm. Beg pred svobodo, beg pred samim seboj, beg pred svetom, ki zna bit nepravičen, krut in negotov.

Lažje je biti ovca. Lažje je biti pastir. Lažje biti mazohist, lažje biti sadist. Kot biti celota, ki ne hrepeni po smrtnonosnem zlitju z drugim, ki ne hrepeni po nadvladi. Težko je biti pokončen Jaz, z vso tesnobo vred.  Odgovoren za lastne odločitve. Odločen. Prizemljen.

Težje je ne-sabotirati samega sebe. Biti dejaven in svojo tesnobo izražati preko svojega dela. Najti svoje poslanstvo in ga živeti. Težko pretvoriti v lepo. In koristno, tudi za družbo. V tem primeru je lahko tesnoba tudi do groba. V ostalih, ko želimo s parfumom prekriti njen smrad, pa lahko človeka odnese v dinamike, ki ga peljejo še dlje od končnega cilja, ki pa je občutek varnosti in miru.